Ko slišiš besedo inovacija, si mogoče predstavljaš nekoga v belem laboratorijskem plašču. Ali pa nekoga, ki ponoči v garaži sestavlja robota, medtem ko mu iz las letijo iskre.
Ampak večina inovacij se ne začne tako.
Začnejo se precej bolj navadno. Z nečim, kar nekoga moti.
- Predolga vrsta v šolski jedilnici?
- Pretežka torba?
- Aplikacija, ki te bolj zmede kot pomaga?
- Kolo, ki ga nimaš kam varno zakleniti?
- Občutek, da se moraš o izbiri študija odločiti skoraj na pamet?
“Ali bi se dalo narediti bolje?”
To je začetek inovacije.
Nekaj sem opazil/-a in radoveden/-na sem, ali obstaja boljša rešitev.
Inženirke in inženirji pogosto ne začnejo z odgovorom. Začnejo s problemom. 👀 Gledajo, 📏 merijo, ❓ sprašujejo, 🧪 testirajo, 🔧 popravljajo. Včasih jim ne uspe. Potem naredijo novo verzijo. In še eno. In še eno.
To je proces.
Mogoče zato inovacija ni toliko stvar talenta, ampak poguma. Poguma, da rečeš:
“Tole ni idealno.”
“Mogoče obstaja boljši način.”
“Bom poskusil.”
In mogoče se tvoja prva ideja ne obnese. Nič hudega. Prva verzija skoraj nikoli ni najboljša. Tudi aplikacije, avtomobili, mostovi, medicinske naprave in roboti niso nastali v eni popolni potezi.
Nastali so zato, ker je nekdo dovolj dolgo gledal problem, da ga ni več mogel ignorirati.
Zato naslednjič, ko te nekaj zmoti, ne reci samo:
»To je brez veze.«
Vprašaj se: Kaj bi jaz spremenil/-a?
Mogoče se ravno tam začne tvoj prvi inženirski način razmišljanja.
Vprašanja zate 👇
- 1. Kaj te v šoli, doma ali na poti vsak dan malo moti?
2. Bi se to dalo rešiti z izdelkom, aplikacijo, drugačnim prostorom ali boljšo organizacijo?
3. Koga bi moral/-a vprašati, da bi bolje razumel/-a problem?
4. Kaj bi bila čisto prva, majhna verzija tvoje rešitve?
Mini izziv: 3 dni opazuj probleme
Dan 1: Kaj me je danes zmotilo?
Dan 2: Kdo ima še isti problem?
Dan 3: Kaj bi bila najmanjša možna izboljšava?
Na koncu izberi eno stvar in napiši stavek:
Rad/-a bi izboljšal/-a ________, ker ________.
To je začetek inovacije.